Pikapolonica

Prednovoletno srečanje staršev in otrok

Prednovoletno srečanje staršev in otrok v skupini » Škratkov« (oddelek 3-4 leta)

V mesecu decembru smo v naši skupini izvedli prav posebno srečanje, ki smo ga poimenovali Škratkova novoletna pravljica. Zakaj posebno?

Pri pripravi in izvedbi našega srečanja so sodelovali starši, otroci in midve s pomočnico. Že na našem prvem srečanju smo se s starši dogovorili, da bodo na prednovoletnem srečanju naše skupine, starši otrokom zaigrali dramatizacijo pravljice Mojca Pokrajculja. Interes staršev je bil velik, zato smo se skupaj odločili, da bodo eni imeli vlogo v igri, ostali pa bodo spremljali igro z igranjem na male instrumente. Sledile so tri vaje v popoldanskem času. Skupaj smo pripravili sceno, kostume, izbrali glasbo in instrumente. Starši so prinesli material, dajali ideje, predloge… Na vaje so vsi z veseljem prihajali, se vživeli v svoje vloge, spoznali tudi nekaj »novih« malih instrumentov in se preizkušali v igranju le-teh. Želeli so, da bi vse  izgledalo popolno,zato so  v pripravo igre vložili veliko truda. Med nami je potekala sproščena komunikacija, smeh in dobra volja. Za trenutek se mi je zdelo, da so se starši spustili na raven otroka, kar je bilo videti na njihovih nasmejanih  sproščenih obrazih in zadovoljstvu.

Hkrati pa so tudi otroci pripravljali presenečenje za svoje starše. Naučili smo se pesmico » Snežak« in jo obogatili z usklajenim gibalnim prikazom. Na pesem » Jingle bells« pa smo zaplesali na dano koreografijo in kot rekvizit dodali še božičkove kape. Otroci so z veseljem vadili in komaj čakali da se predstavijo staršem.

V vrtcu so otroci naredili vsak svojo škratkovo svetilko ( steklen kozarec, ki so ga otroci poslikali z zlato barvo). Z otroki smo se že prej dogovorili, da bomo svetilke uporabili, ko bomo skupaj s starši odšli iskat zimskega škratka.

In prišel je dan našega srečanja. Zbrali smo se pred vrtcem, vsak otrok je dobil svojo svetilko v kateri je gorela svečka. Pa smo odšli – iskati zimskega škratka. In ga tudi našli. Sedel je med drevesi pred seboj pa je imel darilno škatlo. V škatli so bili bomboni in pismo v katerem je pisalo, da nas zimski škrat vabi v vrtec na presenečenje.

Sledila je predstava v izvedbi staršev. Navdušenje in izraze na obrazih otrok se ne da opisati. Otroci so igro pozorno spremljali, se veselili in na koncu stoje zaploskali in vriskali.

Sledilo je še presenečenje otrok za starše. Otroci so se zelo izkazali. Tudi tisti, ki se neradi izpostavljajo pred množico so tokrat sodelovali. Zadnje presenečenje je bilo pod smreko. Vsak otrok je dobil darilo, ki smo ga izdelale s pomočnico( puzzle Mojca Pokrajculja in škratka iz volne.) Otroci niso mogli skriti navdušenja. Staršem ter meni in pomočnici so hiteli kazati kaj so dobili. Na koncu je sledila še pogostitev s čajem in piškoti, ki smo jih prejšnji dan skupaj spekli v vrtcu. Srečanje smo zaključili srečni, zadovoljni in nasmejani. Za kratek čas smo vsi skupaj pozabili na skrbi in stopili v pravljični svet, v svet domišljije.

                                                                                      Zapisala: Alenka Vodiškar, vzgojiteljica

       MOJCA POKRAJCULJA

 V skupini škratkov, ki jih v vrtcu Pikapolonica vodi ga. Alenka Vodiškar, smo se starši na prvem roditeljskem sestanku dogovorili, da bi naše malčke v novoletnem času presenetili, jih obdarili na poseben način, s predstavo, ki jim jo bomo zaigrali.

 Začetno navdušenje je bilo izjemno.. Sledilo je vabilo na prvo srečanje. Zadali smo si nalogo, pa jo izpolnimo, sem si mislila in odšla na prvo vajo. Bila sem prijetno presenečena, saj se nas je nabralo veliko staršev. Veliko več, kot je vlog za igro v pravljici. Pa nič zato. Ob Alenkini iznajdljivosti so se našle vloge za vse »igralce« in za bogato glasbeno ozadje.

Prva vaja je bila malo zadržana, tekst nam ni šel, malo smo se iskali, spotikali in potili in si na tihem mislili: »Le kaj nam je bilo tega treba?!« Alenka je ostala pozitivna, ni pustila, da bi vrgli puško v koruzo. In kar takoj smo se zmenili za naslednjo vajo.

Drugič pa je šlo že zares. Ker smo imeli vloge razdeljene, smo se doma lažje malo pripravili, malo smo se že poznali. Zdaj pa se je začelo uživanje ob pripravi predstave. Vsak od nas je doprinesel malo svojega k nastanku prestave. Priredbe teksta, zamujeni vstopi, zanimivo gibanje, veliko smeha. Da se ne bi preveč zabavali, nas je Alenka mirno usmerjala in sledil je dogovor za še eno, zadnjo vajo.

Tretji poskus naše uprizoritve Mojce Pokrajculje je bil že bližje pravi predstavi. Poleg nas igralcev, sta bili zato zaslužni Alenka in Ingrid, ki sta poskrbeli za rekvizite, kostume, sceno in glasbeno podlago pravljici.

Končno je prišel ta dan. Otroci so bili že ves dan vznemirjeni zaradi popoldanskega srečanja, no, vsaj pri nas doma je bilo tako. Srečanje smo pričeli na vrtčevskem dvorišču, kjer smo z lučkami iskali zimskega škratka. Ko smo ga našli, nas je čakalo še večje presenečenje. Škratkovo. Hitro nazaj v vrtec, da nam presenečenje ne uide.

Igralnica je bila pripravljena za predstavo. In že ob prvih zvokih pesmice, ter ob prihodu prve igralke na sceno, smo vedeli, da je bila ta ideja in njena realizacija čista desetka. Otroci so z odprtimi usti spremljali celotno predstavo. Ob njej sodelovali in uživali. In »taveliki« otroci (beri starši) prav tako. Aplavz in veselje ob koncu neizmerno. Hvala Alenka!

V zahvalo so naši škratki tudi nam nastopili s plesom in pesmico. Za zaključek še čaj in piškoti in to je bil popoln zaključek našega druženja. Vse skrbi in pomisleki so izpuhteli in glede na odziv naših bi to naredili ponovno kadarkoli.

Bilo je enkratno in za vedno nas bo ta izkušnja spremljala. Male in velike.

Še enkrat hvala Alenki in Ingrid za spodbujanje, vodenje in vso pozitivno energijo.

Brez vaju nam ne bi uspelo!                               Hvala,  Nina Pirnovar